Sinhronizirane risanke

sinhronizirane-risankeSe še spomnite časov, ko smo gledali risanke samo vsak dan pred spanjem (pred zajčki, ki so si podrgnili zobe), ter vsako nedeljo dopoldne v Živ-žavu? Če bi nam takrat rekli, da bodo našim otrokom risani filmi nekoč na voljo prav vsak dan in to kar 24 ur na dan, bi zagotovo rekli, da to ni pravično. In če bi kdo rekel še, da bodo prav vsi ti animirani filmi v slovenščini, saj bo poskrbljeno za sinhronizacijo, bi vse skupaj še težje verjeli.

Non-stop risanke

Našim otrokom, ki ne vedo, kako malo risank je bilo na voljo nekoč, pa se zdi to precej samoumevno. Tako dostopnost risank kot njihova sinhronizacija jim nista nič posebnega. A saj veste, da otroci starševskih izkušenj v stilu »mi tega nismo imeli« ne jemljejo kaj prida resno. Je pač tako, da mi nismo imeli slovenskih risank 24/7, naši starši niso imeli koles in so hodili v šolo bosi, naši stari starši pa celo pisati niso znali …

Sinhronizirane risanke niso všeč čisto vsemrisanka

Kako pa risanke sploh postanejo slovenske? Kako risani junaki spregovorijo po naše? Sprva so bile risanke v slovenskem jeziku le pri naši nacionalki, kasneje pa so se pridružili celovečerni risani filmi, ki so se sinhronizirali za kino. Za to je bilo potrebnega kar nekaj privajanja in tudi nabiranja izkušenj med prevajalci ter igralci, ki so posodili svoj glas za risane junake. Nekaterim so bile sinhronizacije takoj všeč, drugi so se jih izogibali in so imeli v kinu še vedno raje risane filme s podnapisi. Dejstvo je namreč, da se mora s prevodom poskrbeti tudi za priredbo, saj je treba marsikateri šali ali reku, ki ima v angleščini smisel, v slovenščini pa ne, najti primerno zamenjavo – in nekaterim pač ne ustreza, da se originalna šala spremeni.

Vse skupaj se torej prične s prevodom. Da bi risani junaki govorili slovensko, je treba najprej poiskati prave besede. Prevod za sinhronizacijo se precej razlikuje od klasičnega prevoda, ki ga uporabljamo za podnapise, saj je potrebno poskrbeti, da se prevedeno besedilo po dolžini sklada z originalnim. V nasprotnem primeru bi prišlo do tega, da bi risani junak odpiral usta »v prazno«, ali pa bi slišali govor takrat, ko je po sliki sodeč tiho. To pomeni, da mora prevajalec dejansko paziti na število zlogov, zaradi česar se besedilo nemalokrat povsem spremeni – pomen ostane enak, uporabijo pa se popolnoma druge besede. Prav tako je potrebno paziti na samoglasnike, predvsem na tiste dlje trajajoče in bolj izrazite – kadar so usta odprta v »aaa«, je treba tudi v slovenščini najti primeren izraz, ki vsebuje dolg a, pa četudi bi bil prevod sicer lahko bolj enostaven.
Prevod za sinhronizacijo torej zahteva kar nekaj dela in priredbe, zato se s takšnim prevajanjem tudi ne ukvarja veliko prevajalcev – velja namreč za enega najtežjih (za težjega imamo zgolj še simultano prevajanje).

Poleg prevajalca skrbi za sinhronizacijo risanke nadalje režiser, ki skupaj z naročnikom (distributerjem ali urednikom programa ter tonskim studiem) izbere primerne igralce, ki bodo posodili svoj glas risanim junakom. Včasih je izbira zasedbe popolnoma prepuščena slovenskemu vodstvu, nemalokrat pa glasove potrjujejo pri studiu, ki je naredil film. Komunikacija s Hollywoodom je torej stalnica, saj se poleg potrditve glasovne zasedbe potrjuje tudi prevod. Pri celovečernih filmih posodijo junakom glasove običajno profesionalni igralci, pri krajših risankah za televizijo pa se najema različne ljudi, ki jim je takšno delo pač v veselje. Igralci skupaj z režiserjem in tonskim tehnikom v tonskem studiu nato posnemajo slovensko besedilo. Pri tem poteka snemanje po posameznih vlogah – en dan se snema enega junaka, naslednji dan drugega – ne gre torej za dejansko snemanje pogovorov junakov, temveč za snemanje govora vsakega zase. O tem, kako je potrebno kakšno stvar povedati, daje igralcu napotke režiser, katerega naloga je skrbeti, da se igralci čim bolj vživijo v svojo vlogo in povedo svoje besedilo čim bolj prepričljivo.

Od kvalitetnega prevoda, do kvalitetne sinhronizacije

Poleg igralcev je pogosto potrebno najeti tudi slovenske pisce glasbenih besedil in pevce. Prvi sodelujejo s prevajalcem in poskrbijo, da so dobro in v skladu z glasbo spisana besedila pesmi v filmu, pevci pa seveda ta besedila odpojejo – zlasti takrat, kadar film zahteva veliko petja na kakovostni ravni, tega dela tako v originalu kot v sinhronizirani verziji ne opravijo igralci, temveč se najame pevce.

Ko so posneti vsi slovenski dialogi, tonski mojster poskrbi, da se te združi s preostankom zvočne slike – z glasbo, ambientalnimi zvoki itd. Tako nastane tako imenovani tonski miks, ki se ga nato predvaja skupaj s sliko. Ta se včasih naredi v Sloveniji, pogosto pa se urejene posnetke glasov pošlje v tuj tonski studio, kjer poskrbijo za dokončanje celotne zvočne podobe.

Dolgotrajen proces sinhronizacije

Kako dolgo pa poteka delo na sinhronizaciji? Zagotovo ne gre za enostaven proces, in včasih se z deli prične že tudi pol leta pred tem, preden je risani film nazadnje v kinu. Ne le, da terja veliko dela izbor zasedbe in snemanje, temveč je treba pogosto precej zgodaj poskrbeti tudi za osnovne elemente prevoda in filmski napovednik, ki se običajno predvaja tudi več mesecev pred predvajanjem samega filma. Še posebej se mudi, kadar je film vezan tudi na spremno marketinško ponudbo, na primer izdelavo različnih figur in podobno – za njih je treba imeti slovenska imena, preden gre v tisk embalaža.

In če vam ni všeč, da risani junaki govorijo slovensko? Zagotovo je dobrodošlo tudi, da lahko celovečerne risane filme v kinu gledamo tudi v verziji s podnapisi, oziroma da lahko na DVDju sami nastavimo, ali želimo slovensko ali angleško različico zvoka. Medtem, ko je otrokom načeloma bolj všeč, da jim dialoga ni treba brati iz podnapisov in se lahko tako popolnoma vživijo v spremljanje zgodbe, namreč odrasli cenimo tudi posebnosti originala. Saj veste – če so imeli Američani razlog, da je v originalni verziji risanemu junaku posodil glas znan igralec, ki je svojo vlogo odigral mojstrsko in ima poleg tega še značilen glas, če mora govoriti z naglasom ali na hudomušen način, potem si velja ogledati risanko v originalu. Nikjer pa seveda ne piše, da je ta nazadnje boljša od slovenske verzije. Včasih je precej zanimivo prisluhniti slovenskim igralcem ali slovenskemu prevodu, v katerem v šalah namesto Sacher torte nastopa gibanica, majhnemu risanemu junaku pa se ne reče, da je velik zgolj kot kikiriki, temveč se ga primerja s čevapčičem. Dober prevod oziroma dobra sinhronizacija namreč vedno upošteva tudi jezikovne in kulturne posebnosti okolja, kjer se film predvaja.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *