Kljub temu, da mnogi pedagogi delijo mnenje, da so risanke za otroke neprimerne oziroma naj bi jih otroci gledali zgolj izjemoma, se marsikdo z njihovim mnenjem tudi ne strinja. In zdi se, da upravičeno. Risanke namreč niso zgolj gibljive slike, namenjene kratkočasenju, in zagotovo niso krivec, da se otroci premalo ukvarjajo z drugimi stvarmi, na primer z domišljijsko igro in gibanjem.
Priljubljena pujsa
Krivdo za takšno otroštvo bi morali v prvi vrsti pripisati staršem, ki med različnimi aktivnostmi za otroke ne znajo najti primernega ravnotežja. Načeloma ni z risankami namreč prav nič narobe oziroma so celo poučne, a zgolj pod pogojem, da je njihovo gledanje časovno omejeno, izbrane pa so glede na otrokovo starost.
Med tistimi risankami, ki so primerne že za malčke, zadnja leta precej izstopa Pujsa Pepa. Glavna junakinja je pujska, ki je živahne narave in polna domislic, zanima pa jo vse tisto, kar tudi dejansko zanima deklice v predšolskem obdobju. Njene zgodbe so družinsko naravnane, saj upodabljajo Pepo in njeno družino, posvečajo pa se vsakdanjim aktivnostim, na primer obisku igrišča, obisku babice, muzeja, vožnji z avtomobilom, plesnim uricam, ustvarjalnim uricam, nakupovanju špecerije, peki palačink …
Kot mami se mi zdi še posebej posrečeno, da je bila za upodobitev družine izbrana prav družina pujsev. Še nekaj let pred pojavom pujse Pepe se pujski namreč nikomur niso zdeli kaj posebnega, pa čeprav vsi vemo, da gre za prisrčne in zelo inteligentne živali. Kljub temu ti nekako niso našli svojega mesta in so otroci gledali risanke, brali ter se igrali z medvedki, poniji, mačkami, psi in drugimi živalmi, za katere so bili karakterji že izdelani skozi ljudsko izročilo. Medvedi so bili topli in požrešni, mačke muhaste in vzvišene, psi nagajivi in zvesti. Za družino, ki je preprosto genialna in vedno polna simpatičnih domislic, pa je bilo treba najti nov živalski lik – in inteligentni pujsi s svojimi kodravimi repki so bili zagotovo odlična izbira.
Pujska v rdeči oblekici, z velikim rilčkom in majhnimi ušeski je postala seveda tako priljubljena, da se je znašla tudi v knjigah, po njeni podobi pa so izdelali tudi plišaste igrače in jo tiskali na otroška oblačila. Moram priznati, da se tudi mi nismo mogli izogniti »pepamaniji« in sem hčeri kupila veliko plišasto pujso, ki jo je kar nekaj let spremljala in bila edina igračka, s katero je šla zvečer v posteljo. Pepa pa je bila odgovorna še za nekaj zabavnega – za hčerino obsedenost s špageti, ki jih je skušala srkati skozi luknjico v zobeh, ko ji je miška odnesla prvi mlečni zobek.
Poučna risanka Pujsa Pepa
Risanke o Pepi učijo otroke vsega tistega, česar se sicer učijo iz prvih slikanic oziroma kartonk. Z njihovo pomočjo se seznanjajo z živalmi, barvami, štetjem, poimenovanjem rastlin … Vse to je vedno zavito v simpatično zgodbo, v kateri Pepina družina nazadnje vedno drži skupaj in zato se vsaka risanka zaključi s skupnim uživanjem. In ja, to je pri pujsih pač valjanje v blatni luži, pri čemer vsi z velikim pljuskom skočijo vanjo in se na vsa usta smejijo.
Sicer pa je popolnoma odveč, da risanke o Pepi hvalim sama, čeprav moram priznati, da sem jih videla kar nekaj. Veliko več znata o njih povedati moja otroka, in osemletnica, ki se od risank že nekoliko oddaljuje ter raje pogleda kakšen otroški kviz ali tuje otroške igrane oddaje, je povedala takole:
Všeč je tudi odraslim
Rada gledam risanke, čeprav mi starši tega včasih ne dovolijo – predvsem, kadar se moram učiti za šolo. Moja najljubša risanka je bila zelo dolgo Pujsa Pepa, zdaj pa že nekoliko bolj rada gledam oddaje, ki niso risanke. Pujso Pepo vseeno še kdaj pogledam s svojim bratcem, saj nimamo dveh televizij in morava risanke gledati skupaj – enkrat po moji, drugič po njegovi izbiri. Nič hudega. Pujsa Pepa je pač vedno zabavna, zato se je ne moreš naveličati, pa čeprav si jo videl že vsaj stokrat.
Pujsa Pepa je risanka, ki govori o Pepi in njeni družini. Pepa živi z mamo pujso, očetom pujsom in mlajšim bratcem Juretom v hiši na vrhu hriba. Od tam se z avtom večkrat peljejo na obisk k babici pujsi in dediju pujsu. Njihova hiša ni nič posebnega. Pravzaprav je cela risanka takšna, kot da bi jo narisal kakšen otro
Pepina družina in prijatelji
Pepa ima najboljšo prijateljico ovčko Oljo. Skupaj hodita na balet, večkrat pa se igrata tudi na igralih v parku. Pepin bratec Jure ima od vsega najraje svojo igračko dinozavra. Jure še ne zna dobro govoriti in ga kliče Zavel.
Risanke o Pepi so mi najbolj všeč zato, ker se Pepa vedno spomni česa zanimivega in smešnega. Zelo smešen je tudi oči pujs, ki ne najde očal, peče palačinke in ne ve, kateri gumb v avtomobilu je pravi za kakšno stvar. Zanimivo je tudi, ko ga Pepa in Jure na plaži zakopljeta v mivko, kadar ima težave zaradi svojega velikega trebuščka, in ko ne zna na steno obesiti slike. Oči pujs se prav nič ne obremenjuje, da ima velik trebuh, v katerega rad pospravi krofe in piškote, saj je zelo sladkosneden, kljub temu pa se oči pujs in mami pujsa trudita, da bi Pepa in Jure jedla zdravo.
Najmanj smešna je mami pujsa. Ona dela na računalniku, ki se ji tudi pokvari.
Najbolj mi je všeč tisti del Pujse Pepe, kjer gre cela družina v trgovino po nakupih. V voziček zlagajo paradižnik, čebulo, špagete … Oči pujs pa položi v voziček še čokoladno torto. Všeč mi je tudi del, kjer Jure in Pepa pri dediju pujsu na vrtu iščeta zaklad, ter tisti, kjer se z dedijem pujsom vozita s čolnom. Pri Pepi se sploh pogosto odpravijo na najrazličnejše izlete.
Pujsa Pepa v risankah, knjigah in še marsikje
Najboljše je to, da imajo risanke o pujsi Pepi vedno vesel konec. Na koncu se namreč vedno vsi valjajo v blatnih lužah in smejijo. Ampak niso čisto pravi pujski, saj si pri tem nataknejo škornje iz gume, da se ne bi preveč umazali.
Risanke o Pepi sem imela včasih tako zelo rada, da mi je mami kupila tudi kopalke, na katerih je narisana pujsa Pepa. Prav tako sem imela veliko igračko pujso Pepo, s katero sem spala, če si pritisnil na gumb, pa se je smejala in po angleško štela do deset.
